Niko Korenjak se je z rokodelstvom začel ukvarjati v 60. letih 20. stoletja. Rezbarskih veščin ga je naučil oče, pintarski mojster, pintar pa je bil že njegov ded. Dela v delavnici v spodnjem delu hiše, dela pa večinoma v zimskem času, ko je na kmetiji manj dela. Na sejmih in drugih javnih prireditvah (žegnanjih) prikazuje delovne postopke, svoje izdelke pa tudi prodaja.
Z različnimi orodji – skodlo, obličem, šestilom, sekiro, raznimi modelčki – najraje obdeluje smrekov in macesnov les. Za obdelavo so najprimernejši gladki kosi lesa brez vej. Del lesa pridobi sam iz lastnega gozda, gorski macesen, ki raste nad 1.000 metri nadmorske višine in ima gostejše letnice, zaradi česar je les bolj trd in vzdržljivejši, pa kupuje v Selah. Les za dogo najprej grobo oblikuje, nato ga spihuje, z obličem mu naredi mero, pri tem pa uporabi stavnik (za premer). Poleg dog potrebuje tudi riblco za izdelavo utora za dno ter ušenico (držaj). Za boljše tesnjenje včasih uporablja tudi ločje. Izdelke na koncu zaščiti z lakom.
