Izdelovanje malih kruhkov in lesenih modelov zanje je tradicionalna rokodelska dejavnost, značilna za Škofjeloško območje. Medeno pecivo izdelujejo z vtiskovanjem testa v ročno izrezljane lesene modele ali ga oblikujejo in krasijo prostoročno. Skupaj z enoto nesnovne kulturne dediščine so bile na Register vpisane tudi njene nosilke - mojstrice rokodelke Petra Plestenjak Podlogar, Cirila Šmid, Breda Tolar in Alenka Lotrič.
Izdelovanje malih kruhkov in lesenih modelov zanje je rokodelska dejavnost, značilna za Škofjeloško območje. Mali kruhek je medeno pecivo, narejeno iz ržene ali pšenične moke, medu, popra, cimeta, nageljnovih žbic in pepelike ali jelenove soli ali jedilne sode. Oblikujejo in krasijo ga lahko z vtiskovanjem testa v izrezljane modele ali prostoročno. Z odtiskovanjem v lesene modele male kruhke, imenovane tudi loški kruhek, 'ta mal kruhk', 'lošk kruhk' ali 'meden kruhk' izdelujejo na Škofjeloškem območju (največ v Škofji Loki in okolici), prostoročno pa mali kruhek, ki mu pravijo tudi dražgoški kruhek, 'ta mal kruhk', 'ta mau kruhk', 'dražgošk kruhk' ali 'kruhk', oblikujejo v Selški dolini (največ v Dražgošah in Železnikih).
Male kruhke izdelujejo ženske, ki sledijo tradicionalnim oblikam in motivom krašenja, hkrati pa dodajajo tudi lastno ustvarjalnost, zato ima vsaka izdelovalka svoj, nekoliko svojevrsten način izdelave malega kruhka. V Selški dolini najpogosteje ročno oblikujejo mali kruhek v obliki srca in krajčka, pojavljajo pa se tudi oblike, kot so romb, fajfa, cigara, zvezda, rože, riba, majolika, sv. Miklavž, parkelj, angelček, putka, škarje, konj, različni novoletni okraski in druge. Osnovno obliko peciva še dodatno ročno okrasijo z motivi cvetja, npr. planiko, nagljem in murko, žitnim klasjem, lističi, viticami in drugim okrasjem. Kruhke spečejo in premažejo z medeno vodo.
Tradicionalnim oblikam in motivom krašenja sledijo tudi pri izdelavi modelov za male kruhke, v katere vtiskujejo testo. Najpogostejše oblike modelov na Škofjeloškem območju so srce, romb in krog, pojavljajo pa se tudi nekatere druge. V osnovni obliki se pojavlja raznovrstna motivika: cvetlična (različni cvetovi, klasje, vinska trta, nagelj …), cerkvena (IHS, Marija), figuralna (petelin, riba, dojenček, angeli, različni svetniki …) in druga motivika.
V preteklosti so lesene modele iz hruškovega ali češpljevega lesa izdelovali samouki rezbarji, danes pa je znana še edina mojstrica rezbarjenja, ki tradicijo nadaljuje. Kos lesa, ki je namenjen izdelavi modela, se najprej grobo obdela z dletom. Osnove želenega motiva si s svinčnikom nariše na les in začne rezbariti. Pri delu uporablja različna dleta in bat. Ko je rezbarija končana, se model fino ročno pobrusi. Pri izdelavi modelov za peko malih kruhkov so v negativu izdelani motivi bolj poglobljeni, da se medeno testo bolje vtisne. Za dekoracijo in kot turistične spominke pa izdeluje tudi povoskane modele z manj poglobljenimi motivi. Male kruhke in modele zanje izdelujejo po naročilu in za prodajo v trgovinah s spominki, na raznih dogodkih in sejmih. Tako na Škofjeloškem območju kot tudi širše v Sloveniji imajo danes oboji predvsem dekorativno funkcijo in funkcijo spominka, mali kruhki pa so primerni tudi za uživanje.
S peko kruhkov, oblikovanih z modeli, ki so jih Ločani imenovali »nunski lect«, so se v začetku 18. stoletja na Škofjeloškem ukvarjale redovnice klarise, po l. 1782 pa uršulinke. Med kmečko prebivalstvo se je peka malega kruhka iz nekoliko preprostejšega testa kot domača obrt verjetno razširila konec 18. stoletja in doživela razcvet v 19. stoletju. Za lastno rabo in prodajo so jih pekli predvsem ob cerkvenih praznikih (ob sv. Miklavžu, božiču, novem letu, Svetih treh kraljih), pa tudi ob semanjih dneh, raznih žegnanjih in godovih. Primerni so bili kot svatovsko darilo, kot dar med mladimi zaljubljenci ali kot sladica za otroke. Znanje izdelovanja malih kruhkov in rezbarsko znanje sta se prenašala iz roda v rod, po drugi svetovni pa je začelo število izdelovalcev upadati.
__large.jpg "Petra plestenjak, foto kati sekirnik")
