Značilnosti rokodelstva na škofjeloškem območju

Tradicija rokodelstva na Škofjeloškem je dolga in bogata. Škofjo Loko je od srede 15. stoletja močno zaznamovalo cehovstvo, rokodelstvo pa je bilo razvito tudi na podeželju. Platnarstvo, barvarstvo, glavnikarstvo, klobučarstvo, mlinarstvo, klekljarstvo, čevljarstvo, kovaštvo, železarstvo in pletarstvo so obrti, ki so najbolj zaznamovale škofjeloško območje.

Že leta 1936 so združenja obrtnikov iz Škofje Loke, Železnikov, Gorenje vasi in Žirov organizirala prvo zelo odmevno obrtno-industrijsko razstavo z več spremnimi prireditvami, izdali pa so tudi knjigo. Zanimivo je, da so v Škofji Loki že v 80. letih prejšnjega st. želeli urediti Center dediščine slovenskih obrtnikov – pobudo za ureditev Centra je leta 1986 dalo Obrtno združenje. Prostor naj bi bil zbirališče rokodelcev in ne le osamljen muzej, a se je pri uresničevanju ideje zataknilo.

Veliko število aktivnih rokodelcev (bodisi ljubiteljev bodisi profesionalcev) dokazuje bogato ustvarjalnost in spretnost. Predvsem je na Škofjeloškem bogat nabor rokodelcev, ki ustvarjajo z lesom, med starejšimi prebivalci je še zelo živo znanje pletarstva. Na celotnem območju je zelo razširjeno tudi klekljanje, ki se med mlade generacije prenaša s številnimi tečaji in šolami, klekljarice pa so združene tudi v več društvih.

Z odprtjem Centra domače in umetnostne obrti v Škofji Loki so rokodelci dobili prostor, kjer lahko svoje izdelke predstavijo širšemu krogu obiskovalcev, se med seboj povezujejo ter izmenjujejo znanja in izkušnje.